Annmarie

Slikanje…

Nemir. Ideja. Navdih.
Vonj barv. Čopič.
Prazno platno.
Prva sled. Drugi svet. Trans. Zadnja sled.
In…


Slika…

Čustva.
Razpoloženje.
Strast.
Duša.
A pravo vrednost ji da prostor, kamor je umeščena.

Pika na i.
 

In prostor dobi novo razsežnost. S piko na i.

O slikarki

Rodila se je v Goeteborgu na Švedskem. Končala je tretjo gimnazijo v Mariboru. Njen mentor pri slikarstvu je bil v času srednje šole akademski slikar Zmago Jeraj. Po diplomi na Pedagoški fakulteti v Ljubljani se je zaposlila na OŠ Ketteja in Murna v Ljubljani, kjer dela še danes kot profesorica razrednega pouka. Na šoli je poučevala neobvezni izbirni predmet Umetnost, sodeluje in soustvarja pri scenskih prireditvah šole, ki so javnega značaja in urejanju zunanje podobe šole. Opremila je naslovnico pesmarice pesnika Branka Pintariča, ki je izšla v okviru Maribor 2012 – Evropska prestopnica kulture. Vrsto let je vodila likovne delavnice za otroke in pisala članke v ustvarjalnem časopisu Prostočasnik. Sodelovala je na mnogih skupinskih razstavah in več ekstemporih doma in v tujini.  Od leta 2010 je članica ZDSLU. Živi in ustvarja v Ljubljani.

O slikah

Annmarie Saša Prah je avtorica, ki se v svojih delih veliko ukvarja tako s samo vsebino kot tudi z medijem slike in oboje poskuša uravnoteženo spojiti v enovit likovni izraz.

Motivni svet avtoričinih del izhaja iz njenega navdušenja nad drobnimi malenkostmi, predmeti in situacijami iz vsakdanjega življenja, ki jih večina sicer pogosto spregleda. Likovni ustvarjalci so navadno dobri opazovalci in v tem smislu ustvarjalno detektirajo prav to, kar množica spregleda. Tako so na njenih platnih svoj prostor našli mnogi, na videz banalni in nepomembni elementi, ki pa avtorici predstavljajo simbolno navezavo na njen osebni, notranji svet spominov in občutkov. Podobe teniških loparjev, športnih copat, strganih otroških hlač, pisanih kravat, stekleničk parfuma, ki so sicer tipični predmeti sodobne potrošniške družbe in zaradi katerih bi lahko njena dela uvrstili tudi v polje pop-arta, avtorica obravnava na povsem drug način, kot bi pričakovali.

Z njimi ne komentira potrošniške družbe, niti je suhoparno ne beleži. V njih sama vidi in z njimi artikulira povsem nekaj drugega, saj v njih odkriva svojevrstno poetičnost. Pomenijo ji prijeten spomin na preteklost, na trenutke sreče, ugodja, kar je pri ustvarjalcih, ki danes pogosto tematizirajo mnoge problematične in pereče, tudi boleče teme, redkost. Njena dela so tako kot nekakšni »Proustovski« sprožilci osebnih avtoričinih zgodb, le da se odvijajo na slikarskem platnu. Ta, nekakšen »Joie de vivre«, ki lahkotno veje iz slikarkinih del, je tako ustvarjalki osnovni sprožilec njenega ustvarjanja in zato poleg nostalgičnega značaja njen projekt vsebuje tudi kanček humorja. Kot pravi sama, želi s tem, ko omenjene predmete vključuje v svoje delo, ohraniti spomin na čas brezskrbnega otroštva in mladosti ter drugih lepih trenutek minulega časa. Pri tem uporabi termina »psihološki« in »urni« čas, torej realni čas, ki poteka tu in zdaj, ter mentalnega, ki ga uravnavamo sami, ko se vračamo v preteklost ali predvidevamo prihodnost. Nevroznanost danes pogosto opozarja, kako zavest sodobnega človeka vse bolj nekontrolirano prehaja in skače iz preteklega časa v prihodnji in prepogosto pozablja na sedanji čas in trenutek. Človek zaradi motenj, ki jih v možganih povzroča digitalna tehnologija, tudi izgublja pozornost in sposobnost koncentracije v danem trenutku. Avtorica se zaveda prav teh pasti in skuša najti presečno množico obojega. S tem ko se vrača v preteklost, k nečemu, kar je minilo in česar ni več, hkrati sproža zavest prav o minljivosti, zaradi česar je treba toliko bolj zaznavati vsak trenutek tukaj in zdaj.

Annamarie je ljubiteljska slikarka, ki svoje ustvarjanje podreja raziskovanju barv, motivov in različnih tehnik. Pregled njenih del bi lahko razdelili na več sklopov, ki so bodisi enotni po motivih, barvni lestvici, ali edinstveni tehniki.

Nekatere slike prikazujejo krajine in vedute, ki so zgolj nakazane. Zlahka prehajajo v popolno abstrakcijo, ki jih je slikarka opremila s prav tako abstraktnimi naslovi. Po večini uporablja tople barve, barvna lestvica na posamezni sliki ne presega veš kot štirih barv, ki se smiselno prelivajo. Barve ponazarjajo čustvena stanja, počutje slikarke v trenutku navdiha.

Prisotne je nekaj figuralike, ta je po večini omejena na prikaz silhuet človeških podob, nekakšnih senc zgubljenih v daljavi. Likovna izpoved je izrazita, gledalcu ni prizanešeno z izrazitim čustvenim nabojem.

Kompozicija je precej smiselna, postavitev figur in krajin se zdi preprosta, a dovršena.  V izogib klasičnim upodobitvam se pojavijo tudi triptih.

V zadnjem času se posveča enotnim poenostavljenim kompozicijam ter dvema temeljnima barvama, katerim so v oporo in subtilno vgradnjo dodane še osate. Slikam dodaja črte, like črke in številke.

Slikarka v veliki meri nanaša barvo na platna z lopatico, ne toliko čopičem. Kot posledica je površina reliefna, na sliki se pojavi vzorec, ki pa je že nadvse značilen za njeno ustvarjanje, pravzaprav postaja njen prepoznavni znak.

Za slike kot celoto bi lahko dejali, da je zaznamovana z intenzivnimi barvami in čustvenimi stanji kot likovno izpovedjo.

                                                                                                                                                    kustosinja Barbara Sterle Vurnik in umetnostna zgodovinarka Iva Ferlinc