Bojan Butinar

Pozen spomin iz predzadnjega bivalnega obdobja moje mame, Vipava. Kravata, ki mi jo je podarila, kravata ročno poslikane pomoči otrok in za otroke. Jadranova novoletna potegavščina. Na obisku je tudi Slavičin oče, njegova zdaj moja kravata je vez med prej in zdaj in prek te slike naprej, za vedno. Vijoličasti toni so na zadnji, zares moji. Vse so združene v novi postavi, umeščene v okvir, prilepljene, a dihajoče. Nove zarje si zaželim, takrat, ko me doktorat prešine skoraj pred koncem.

Miren podstavek je metuljček, prešeren, a siv.

 


 

Nazaj