Razstava Majski salon 2019 v Narodnem muzej v Ljubljani

Vabljeni na ogled največje vseslovenske razstave slovenskih slikarjev. Razstava bo na ogled do 18.8. 2019 v Narodnem muzeju v Ljubljani.

Najstarejša slovenska razstava, ki jo na ogled postavljamo od leta 1909 dalje, MAJSKI SALON ZDSLU, ki je ob enem največja in najpomembnejša razstava naših članov, je tokrat posvečena sliki osnovnega in razširjenega polja.

Majski salon ZDSLU v zadnjem obdobju pridobiva na veljavi, kar smo dokazali z razstavami preteklih dveh let, ko smo začeli sistematično vzpostavljati odnos do same likovne umetnosti in jo, skozi posamezno področje, obdelovati ločeno. Pomembno nam je bilo, da kot kuratorje povabimo umetnike same in ne zunanjih likovnih kritikov. Tako smo tudi letos razstavo zaupali umetniku. Osnutek je naredil prof. Bojan Gorenec, izbor avtorjev, ki bodo letos sodelovali na Majskem salonu, pa je zaupal mlajšim kolegom, trem dobitnikom priznanj Riharda Jakopiča, akademskim slikarjem Viktorju Berniku, Tini Dobrajc in Urošu Potočniku.

Za letošnji »Majski salon ZDSLU 2019 – SLIKA – s podnaslovom: Ali obstaja kakšna spodbuda, ki je močnejša od tistega, kar prihaja iz naše osebne domišljije?« so selektorji izbrali 114 avtorjev iz vseh devetih regionalnih društev, ki bodo razstavili po eno delo. Največja skupinska razstava članov ZDSLU tudi letos prinaša novosti, tokrat na polju slike. Kot je že rečeno, je vodja projekta in pisec uvodnega teksta v katalogu k razstavi priznani slovenski akademski slikar prof. Bojan Gorenec, dolgoletni profesor na Oddelku za slikarstvo ALUO, ki je med drugim v katalogu zapisal:

»Kot vsi vemo, je slikarstvo v zadnjih približno stopetdesetih letih doživelo vrsto sprememb in transformacij, od počasnega obračanja pozornosti od popolnega upodabljanja vid(e)nega kot norme k resničnosti slike same, k analiziranju mehanizmov slike in podobe kot druge narave, skozi katero si predstavljamo naš položaj v svetu. Pogojno rečeno je skupni jezik slikarskega predstavljanja razpadel po eni strani na vrsto osebnih govoric, po drugi pa se je vzpostavil moderni umetnostni sistem z avantgardnimi in modernističnimi gibanji, galerijami, muzeji in novimi vrstami ter oblikami šol. Načeloma je slikarstvo praksa polaganja barve, pigmentov in drugih medijev na čvrst nosilec. (Kaj se dogaja z nanešeno potezo z barvo, je posebna téma, ki je vredna posebne obravnave, ki je zanimiva z vrste vidikov.)  Običajno so slikarska sredstva odložena ali vtrta v nosilec s čopičem, uporabljajo pa se tudi različna druga orodja kot npr. lopatice in noži, gobe in krpe ter razpršila. Končna dela so pri vseh imenovana slike. Moderni umetniki so sredstva slikanja razširili z drugačnimi načini (kot je na primer kolaž – od kubizma dalje) in vključitvijo netipičnih materialov (peski, cement, slama, les, odpadni materiali …). Vse do dandanes, ko precej umetnikov »slika« z računalniškimi sredstvi. Zanimivo je, da je kljub velikemu tehnološkemu razvoju slikarstvo, ki je rezultat ročnega dela, obstalo in se močno razširilo, celo ostalo nezamenljivo. Res je, da se funkcija umetnosti znotraj človeških dejavnosti razlikuje od vseh ostalih, a potrebno je omeniti, da se slikarstvo ni izkazalo samo kot eden od medijev, temveč da stoji na presečišču, kjer inkorporira različne vplive in pomaga pri nastajanju novih zvrsti (likovne) umetnosti.

Če gledamo z vidika procesov, ki se odvijajo v umetnosti, potem se po zaključku zgodovine moderne umetnosti in po postmodernizmu dandanes likovna umetnost ne odvija več v stiku s predhodnim obdobjem, pač pa se zdi, da se istočasno (tudi zaradi učinkov interneta) odvija v stiku z vsemi obdobji in se navezuje na sloge, predmete, motive, materiale, strategije in ideje iz mnogih obdobij na umetnostno-zgodovinski šahovnici. Priče smo preusmeritvi umetniškega raziskovanja od napredovanja in razvoja k nekemu enormno razvejenemu spraševanju. Umetniki ustvarjajo iz mnogih razlogov, od povsem osebnih do sistemskih. Glede na čas, ki nam je umetnikom na razpolago, in zbranost ter poglabljanje, ki smo ju zmožni doseči, da zadostimo svoji radovednosti, dobivamo svoje mesto v skupnosti. Naslov letošnjega Majskega salona (2019) se nanaša tudi na vse te razloge, predvsem pa sugerira témo, ki skuša vsaj zastaviti vprašanje o prihodnosti slikarstva po tem, ko in če je prebavilo in preseglo vplive digitalizirane podobe. Individualne prakse so edino sredstvo, ki lahko kaj takega izkaže. Podnaslov »Tematizacija slikarske umetnosti« se ne nanaša samo na slike, pač pa tudi na prakse, ki z drugimi sredstvi govorijo o pogojih slikarstva, in podobe, ki govorijo o slikarstvu skozi njegove prispodobe in kažejo na kriterije, po katerih so udeleženci razstave izbrali svoja dela.«

 

Nazaj